Zbudil me je... krč v levi nogi... au au au! Občutek za čas je bil na psu... nekajkrat sem se sicer predramila, a ko sva končno vstali, je bila ura ena popoldne! Očitno sva bili res utrujeni.
Prejšnji večer sem v kopalnici videla kup vrečk in paketkov, ki pa jih (še) nisem prešnjofala (še en dokaz utrujenosti). Danes sem imela čas...ampak hmmm... zakaj so to antibakterijske brisačke z žiletkami, intimni losijoni in moške gate s kondomi?!? Zraven tega je bilo stojalo z navodili za uporabo kondomov v kitajščini IN angleščini! Sem že pomislila, da bi bili zanimivi suvenirčki, pa sem pravočaso opazila nalepko "Non complimentary"... 10 RMB pa tudi ne plačam... sem vsaj slikala ;)
Zajtrkovali sva riž, rezance in... kdo ugane kaj je to na sliki? Se oproščam, ker so samo ostanki - bilo je veliko bolj okusno, kot izgleda :P V kozarcu zraven je zeleni čaj... da ne bo pomote, to je ena porcija, čeprav bi najbrž lahko zvarili lonec za celo vas!
Sledila je misija "Kupi letalsko karto za Chengdu" - razloži kaj želiš gospodični, ki zna angleško 4 besede: Yes, No, Thank you in Pay.Uspeli sva! Manj uspešen je bil lov na kitajsko SIM kartico. Človek bi si res mislil, da bodo mladi znali vsaj minimalno polomljeno angleščino... ne vem, kako bodo komunicirali z milijoni turistov, ki bodo drugo leto preplavili Kitajsko. Tolaži me dejstvo, da so očitno z mini Venera shopi vsaj hoteli pripravljeni :evil: Moram pa povedati, da sem bila kljub oteženi komunikaciji prijetno presenečena, ko sem SIM že plačala in se je gospodična lotila vstavljanja kartice. Ta nikakor ni hotela delati (zakaj... will remain a mistery...) in nazadnje mi je vrnila denar, čeprav je bila embalaža zdaj odprta.
Prvi na programu znamenitosti je bil "7 star park", odprt za turiste že iz časov dinastije Sui in menda eden najstarejših na Kitajskem. Glavne točke so 7 hribčkov in 2 jami, ki pa sta bili ob najinem prihodu žal že zaprti. Eden od hribčkov je hudo podoben kameli.
Znamenitost Guilina je sicer tudi "Elephant hill" za katerega pa je potrebno malo več domišljije. Park ima tudi manjši ZOO. Zaradi stiske s časom (or so they made us believe) sva skočili pogledat samo pando - prvo priložnost je bilo nujno izkoristit, čeprav so že čez nekaj dni na programu pande v Sečuanu. In videli sva pande... celo kardelo in vseh velikosti... skozi okno zaprte trgovinice s spominki. O pravi pandi v ogradi ni bilo ne duha ne sluha. Komaj sem ostala tiho, ko je naslednji dan turistični vodič na vsa usta hvalil, kako imajo v parku "a REAL panda".
Park menda zaprejo okrog sedmih in zagreti turistki sva tik-pred-zdajci hiteli na vrh enega od hribčkov - v vročini in vlagi se mi je zdela vzpetinica visoka kot Everest! Meglica popoldneva se je sicer trudila pokvariti razgled na mesto, a vtis je bil vseeno vreden truda (recimo :P ). Ob odhajanju je hitro postalo jasno, da parka zvečer ne zaprejo (kot so nama zatrdili) - mrgolelo je domačinov, ki so se za nedeljski sprehod še posebno uredili. Zvečer torej zgolj nehajo kasirati 35 RMB (+30 za jamo) naivnim turistom, ki v največji pripeki rinejo na vse vrhove po vrsti. Dva dni pozneje bova spoznali, da naju izkušnja ni izučila.
Tekom dneva sva ugotavljali, da precej izstopava. No, saj tudi v Ljubljani opaziš Kitajčka, samo mi smo jih očitno bolj navajeni. Skoraj bi rekla, da jih polovica še ni videla turista, ostale pa je menda pritegnila moja (za njih nenormalna) višina in bolj ali manj živahno oranžni prameni... v dvigalu me je preblisnilo, da na prvi pogled izgledam kot ogrooomna rdečelasa Angležinja - dodaj še trecking opremo (malo smešne prevelike hlače, vse prej kot moderna majica in napihnjen rumen nahrbtnik) in dobiš instant potujočo turistično atrakcijo.
Na poti nazaj proti hotelu so naju "zahakljali" ulični prodajalci manga. O cenah še nisva imeli pojma, vendar sva le malo zbarantali in kasneje ugotovili, da nisva pretirano preplačali... mogoče 2x :P
Pred večernim sprehodom je sledil krajši odmor v hotelu. Tuš in sveža obleka sta me prerodila! Tokrat me niso motili pogledi, celo zabavalo me je navdušenje skupinice mopedistov, ki so veselo ponavljali "Hello, hello..." :)
Sem že omenila, da je promet kaotičen? Vsi povprek - avtobusi, avti, mopedi, kolesarji in pešci. Kot slednji imaš seveda najmanj prednosti... v bistvu je sploh nimaš. Prehodi za pešce so le okras na asfaltu. V lokalnem duhu sva poskusili prečkati cesto... ermm... moralo je izgledati nekak tako, kot če bi 2 kokoši prečkali Celovško. V smehu sva (srečni, da sva jo odnesli s celo kožo) prispeli na drugo stran - zmešani turistki ;)
Kičaste lučke so res nekaj posebnega, Nekatre lokacije res ne pašejo nikamor drugam, kot na Kitajsko! Najbolj svetleči sta bili "Sun & Moon Pagoda"
Našli sva tudi ulico polno stojnic, ki so sicer poguba za mojo denarnico. Še dobro, da nihče ne zna angleško, jaz pa tudi nisem talent za cenkanje in tako je ostalo le pri poželjivih pogledih. Privoščili sva si hladen kokos (pravijo, da je leden še boljši) - v oreh izvrtajo luknjico in po slamici spiješ kokosovo mleko (osvežujoče in malo kiselkasto). Zadeva stane 0,5 EUR, manjka pa le še dežniček in kapljica likerja za okusen egzotičen koktail (koliko so že pri nas?). Ker sva bili ravno v elementu nakupovanja sadja, sva se ustavili še pri eni stojnici, vendar naju je cena tokrat blago rečeno šokirala... povrhu vsega niso hoteli niti barantati! Na koncu sva le vzeli pol kile ličija, ki je bil med cenejšimi. Naslednji dan bova ugotovili, da sva ga 8x preplačali - barabe poulične!!
Čeprav sva nameravali zgodaj spat, je to prišlo na vrsto šele okrog polnoči.
