China: Dan 17: Prva (in zadnja) izkušnja s kitajskim McDonald’s-om v Xi’an-u

V nedeljsko jutro sva se zbudili s kopico sms-ov, ki so naju zbujali že tri ure pred bujenjem. A ni bilo veliko časa za dopisovanje, morali sva na zajtrk, da prideva pravočasno na sestanek s Kitajkama. Ob poti sva preverili še urnik letališkega avtobusa. Skoraj občudujem vztrajnost ženičk, ki na cesti podajajo zemljevide mesta in taxistov, ki te takoj za pragom hotela zasujejo s ponudbami lokacij in cen. Nikogar ne zanima, da si nekje že bil dan prej, ali da odhajaš iz mesta... zemljevid bo za prihodnjič, znamenitosti so pa res vredne najmanj dveh ogledov :P

Bili sva nekaj minut prezgodaj, zato sva se postavili pod streho vhoda v Drum Tower (deževalo je namreč). Točno ob 9.30 sem pokukala okrog vogala in zagledala Rong Ting, kako stoji na stebričku in opazuje okolico. Karta za oba stolpa je 30RMB (posamezno pa po 20RMB). Že večkrat sem pomislila, da bi poskusila uveljavit študentski popust, a v angleških prevodih (če so kje slučajno bili) cenikov te postavke ni bilo in cel projekt je bil praviloma že samo kupiti karte... kaj šele razlagati, kaj je to mednarodna študentska izkaznica! Tokrat sem jo dala RT in glej ga zlomka, dobila vstopnico za oba stolpa za 20RMB!

Ogledali smo si oba stolpa, razstave in predstavi. Prva z bobni je bila sicer glasna, a zelo dobro pripravljena in izvedena... kar prijelo te je, da bi odskakljal kak obredni ples okrog ognja ;) Predstava z zvončki v Bell Tower je vključevala še pet drugih inštrumentov, vse skupaj pa je bilo v naporno visokih tonih - moja ušesa so bila po koncu kar vesela normalnih frekvenc.

Video predstave v Drum Tower: http://www.youtube.com/watch?v=85pSX4peOYI

Video predstave v Bell Tower: http://www.youtube.com/watch?v=aVqaTOL3E_Q

Do Little Goose Pagode smo se odpravile kar peš. Med potjo smo se pri južnih vratih zapletle v debato o plačah in službah ter potrebnih kvalifikacijah in priložnostih na Kitajskem in v tujini. Pristopila je še ena domačinka, ki nam je kot turistkam priporočila ogled bližnje ulice v tradicionalnem stilu. Sama je izkoristila priložnost, da z mano malce povadi svojo angleščino. Vtis ulice... "tradicionalno" očitni v kitajščini pomeni "turistično", zato ni manjkalo stojnic in trgovinic z raznimi predvsem neuporabnimi spominki ;)

Pri mali pagodi so za vstopnino hoteli 50RMB, ker je notri menda tudi nek muzejček. Le-ta nas ni zanimal in navajene oderuštva smo denar raje namenile za kosilo. S pomočjo prevodov RT in slikic v jedilnem listu smo sestavili pravo malo pojedino in vse jedi (z eno izjemo) so bile odlične. Ob pestri izbiri se N in meni riž ni zdel potreben. Skoraj sva se morali nasmehniti, ko sta Kitajki po nekaj minutah previdno vprašali, če smeta naročiti vsaka eno skledico. Seveda to ni bil noben problem, a zabavno se mi je zdelo, kako je riž obvezen del praktično vsakega obroka... meni je po dveh tednih že lezel skozi ušesa!

Do velike pagode (Big Goose Pagoda) smo se odpeljali z busom. Spet se je izkazala korist kitajske družbe, saj bi sami najverjetneje vzeli taxi. Tudi velika pagoda je imela nesramno visoko vstopnino. Ker ni bila zakrita z drevesi smo jo poslikale kar od zunaj in nadaljevale pot čez "roštilj" - dež je ponehal in trg s pripekajočim soncem se je spremenil v veliko mučilno napravo. Prvič sva uporabili dežnik kot sončnik in bili prijetno presenečeni nad učinkom. (Note to self: obvezno si moram kupit zložljiv dežniček z vzorcem čipke na robovih ;) )

Zadnji v planu je bil tempelj 8 nesmrtnih (Temple of 8 immortals). Za simbolične 3 juane po osebi smo imele priložnost videti obred molitve duhovnikov, nato pa smo poiskale senčno klopco, da spočijemo podplate.

Z busom smo se zapeljali nazaj v center, kjer smo se poslovili. RT-ina sestrična je celo spregovorila angleško "Have a nice jurmey"! Jaz sem se vrnila v hotel. N pa je šla h frizerju. Malce s strahom sem pričakovala rezultat... saj je šlo le za barvanje in s seboj je imela svojo barvo, a nikoli ne veš, kaj se bo "izgubilo v prevodu". Ob vrnitvi je poročala o izredni prijaznosti in pozornosti, pa tudi barva se lepo sveti.

Posledica lenobe in odpora do zunanjega zraka (ravno sem se stuširala in nisem imela volje za še eno savno) je bila večerja iz McDonald's-a... bleeeeeh.... Kako so uspeli pokvariti sicer skoraj spodoben McChicken s sumljivo pekočo omako! Da o cenah za to svinjarijo niti ne govorim!

Jutri se vračava v Hong Kong, od koder začne organizirana tura nazaj na Kitajsko. En teden bo za nas poskrbljeno in prav veseliva se angleško govoreče družbe :D

China: Dan 16: Začetki novega prijateljstva

Med jutranjim ritualom tuširanja in oblačenja je pri vratih potrkalo. Hitro sem oblekla najbližjo majico in skozi lino presenečena opazila Nathana (tisti vsiljivo prijazni fant od včeraj). Skozi vrata sem pomolila le glavo, ker v naglici nisem našla hlač :oops: "It's time for you to have breakfast"... Ponudil nama je spremstvo za zajtrk in medtem ko je zvedavo kukal skozi režo sem mu komaj razložila, da se oblačiva. Končno sem obljubila, da potrkava pri njem, ko se zrihtava.Pospremil naju je do jedilnice, nato pa izginil. Kmalu se je vrnil s svojim šefom in skupaj smo zajtrkovali. Skupno kosilo sva morali odkloniti, saj naju je čakal cel dan ogledov zgodovine v okolici mesta. Ravno sva ujeli bus za glinene vojščake in angleščina punce, ki je prodajala vozovnice, je zadostovala za razjasnitev vrstnega reda:

1. "Huaqing pools" - cesarjevo kopališče
2. "Tomb of Qin Shi Huang" - grobnica cesarja, h kateri spadajo glineni vojščaki
3. "Terracota warriors" - glineni vojščai v vsej svoji veličini

Ker sva ujeli zadnja sedeža, nisva sedeli skupaj. N je imela nepričakovano animacijo, ko se je punčka nasproti nje odločila, da mora zajtrk pa če ven iz želodčka :/ No, odnesla jo je precej bolje kot punčkina mama :P

Pri kopališču sva očitno izgledali dovolj zmedeni, da je prijetna mlada Kitajka ponudila, naj se pridruživa njej in njeni sestrični. Naslednji dan sem izvedela, da ji je ime Rong Ting (še vedno ne znam pravilno izgovoriti). Govori precej dobro angleško, sestrična pa menda nekaj razume, a spregovorila ni.

Seveda smo se slikali z vsemi levčki, zmajčki in mešančki. V enem izmed pavaljončkov sta sedeli mami s svojima hčerkicama. Ena me je v dobri angleščini vprašala, če bi se slikala z otrokoma? Presenečena sem mislila, da sem narobe razumela, a ko je vprašanje ponovila, sem skomignila in privolila. Punčki sta se nasmejani postavili vsaka na svojo stran, mama se je zahvalila, oni pa veseli pomahali : ) Moram priznati, da je bilo vse skupaj zelo prisrčno...sploh, ker je bila to prva direktna prošnja po dveh tednih zijanja in slikanja na skrivaj.

Skupaj smo šle tudi do grobnice Qin Shi Huang-a, ki je pravzaprav bolj park kot kaj drugega. RT se je zelo trudila prevajati. Prednost Kitajske družbe se je izkazala tudi v ceni taxija 5RMB - nama bi zagotovo zaračunali najmanj dvakrat toliko!

IN TUDI MIDVE SVA SE UJELI...

Ob koncu ogleda parka je vodička povedala, kako imamo srečo, da je ravno danes opoldne prišel gospod (zdaj star 80 let), ki je ob kopanju vodnjaka odkril glinene vojščake. Menda je pred leti francoski predsednik med obiskom izrazil željo po njegovem avtogramu. Ker ni znal pisati, so ga 3 mesece učili napisati "Najditelj glinenih vojščakov" in njegovo ime. Njegove podpise so nato poslali Francozom in še vrsti državnikom drugih držav. No, ta gospod naj bi bil še vedno tu. Sicer sva običajno "turistki s trezno glavo" in prvi skeptični do vsega, kar ti kot turistu želijo prodati, a to sva gospodu spoštljivo stisnili roko in celo kupili knjigo s posvetilom za 150RMB! Potem sva se smeli tudi slikati z njim. Še preden sva izstopili iz sobe, sva se spogledali... res, to bi lahko bil katerikoli starček... ah, knjiga je lepa in naslednjim generacijam bova pač prodajali zgodbo, ki so jo prodali nama :P Ali kdo kupi sliko z najditeljem OSMEGA ČUDA SVETA? Samo 50 EUR! ;)

Z RT in sestrično smo se razšli, ko sta hoteli na vožnjo z vlakcem po parku okrog grobnice. Raje sva si ogledali nastop, potem pa jo mahnili proti vojščakom.

V vodiču je pisalo, da so oddaljeni 1,5 km in tako sva se odpravili kar peš. Nekje na manj kot pol poti sva obupali in skočili na bus. Izkazalo se je, da je 1,5 km zračne razdalje med zidovi lokacij... po cesti pa je med vhodi skoraj 5 km!

Vojščaki sami so zanimivi - sploh v prvi jami in kasneje posamezni primerki v steklenih kockah pri drugi jami. Fantje so kar veliki - med 170 in 190 cm - in nekatere podrobnosti na kipcih so prav fantastične. Sami druga in tretja jama sta brez veze.

(klečeči lokostrelec)

(general)

(konjušar)

(konjušar)

(stoječi lokostrelec)

(stoječi lokostrelec)

Drugi nateg dneva je bil "audio tour" (tista slušalkica, ki nadomešča vodiča) - polovica informacij je bila odveč, preveč podobnih in podrobnih. Poleg tega pa sva v zadnjih minutah tekli od izhoda nazaj k vhodu, da sva lahko dvignili kavcijo 200RMB. Situacija se je zapletla, ko je N po nesreči spremenila kombinacijo ključavnice na nahrbtniku, notri pa je ostalo zaklenjeno potrdilo o plačanem depozitu za avdio vodiča. Dokler sva se sprehodili skozi bolj ali manj dolgočasen muzej, je s sistematičnim pristopom odkrila tudi novo številko.

Pred enourno vožnjo nazaj v mesto sva hoteli kupiti vodo. Pol litra v trgovini stane 1RMB, na cesti zbarantaš s 3 na 2RBM. Ponudbe tu so se vrtele okrog 5RMB, zmagovalka pa je bila 15RMB!!! In krava ti to pove mirno v obraz AAAA!!!! Na koncu sva mukoma zbarantali na 3RMB.

V mestu sva presedlali na lokalni avtobus. Ker sva hoteli še na večerjo v najino point&eat restavracijo, sva sestopili nekaj postaj pred hotelom... ok, pač tri prezgodaj, ampak kako naj se človek znajde, če je vse v kricah kracah? Pri prehodu za pešce zaslišiva za sabo "Hello, hello!" - joj, spet nekdo nekaj prodaja! Ampak ne... saj to sta vendar Rong Ting in sestrična! V 10-milijonskem mestu poznava tri ljudi in dve srečava sredi ceste (še v Ljubljani ne srečaš vsak dan koga znanega)! Ker sta že jedli, midve pa umirali od lakote, sva ju povabili na pijačo ob najini večerji. Zmenili smo se, da se dobimo naslednji dan 9.30 pred Drum Tower-jem in gremo skupaj na ogled mesta.

China: Dan 15: Včasih se splača odpraviti naprej

Prihajajoča prva izkušnja s kitajskim vlakom me je preganjala v sanjah. Singapurčan nama je postregel z zgodbicami o 300 Kitajcih s 1000 paketi, ki se poskušajo zrinit skozi en sam vhod na postajo, težavah s sedeži in prostorom za prtljago. Na kratko, pričakovala sem krvavi boj za obstoj oz. prevoz!

Po zajtrku (tokrat so naju poslali v jedilnico z zahodnjaškim zajtrkom in hordo severno-evropskih turistov) sva jo mahnili proti železniški postaji. Neuspešno sva iskali horde Kitajcev in razen popolne odsotnosti angleških napisov ni bilo nič preveč hudega. Med čakanjem v vrsti sva spoznali prijaznega Madžara in izmenjali nekaj izkušenj. Površna hostesa bi naju skoraj posadila na vlak za Shanghai... še dobro, da vsako stvar 3x preveriva!

Končno je prišel tudi naš vlak in uspešno smo se strpali v vagon. Imel je kupejčke s po 6 ležišči - spodnja so bila najvišja, drugo nadstropje malo bolj nizko, tretje pa res visoko pod stropom. Pokončno sedeti je bilo možno samo na spodnjem, zgoraj pa si se lahko le igral palačinko. Najini sta bili nasprotni si ležišči na drugem nivoju, spodaj sta bila babica in vnuček, zgoraj pa dva fanta. Na hodniku je bilo tudi nekaj zložljivih sedežev in mini mizice. Sicer vse razmeroma čisto, a sva se le odločili za krst najinih spalnih rjuh.

Ves čas so po vagonih hodili prodajalci hrane - pakirano sadje, instant nudli in obvezna vroča voda (ta je bila tudi v termovki v vsakem kupeju). Eden od fantov z zgornjega pograda je govoril solidno angleško in nekaj kritični informacij o poti je bilo zelo dobrodošlih. Vedel je celo, kje je Slovenija... menda zato, ker gleda Miss sveta in imamo pri nas veliko lepih deklet :P Brez skrbi, ni bilo to neke vrste osvajanje... vse je namreč kazalo, da sta fantiča pobegnila v drugo provinco s ciljem romantičnega vikenda ;)

Na izboru hotela je zmagal YMCA Hotel. Kljub taxistovemu poskusu, da naju zapelje mimo in še malo naokrog in zahvaljujoč hitre reakcije N, sva hitro in brez večjih stroškov tja tudi prispeli. Iz previdnosti sva si spet najprej ogledali sobo. Za ceno je bila (v primerjavi z drugimi hoteli) precej... kako bi rekla... zanikrna! Pohištvo je bilo sicer novo, a tepihi svinjski, pogled na grdo sosednjo stavbo in hrup z vseh strani (gradbena dela, klime,...). Pokazali so nama še eno malenkost boljšo in že sva bili na tem, da jo sprejmeva. Pol minute po tem, ko je šla N na recepcijo plačati depozit, me je streslo ob misli, da bi tu ostali 3 noči! Stekla sem ven in N ujela še pri dvigalu. Odločitev je padla... srečo bova poskusili drugje.

Peš sva se napotili proti naslednji (malce dražji) izbiri iz Lonely Planeta. V iskanju med zmedo naslovov, sva se ustavili zraven največjega hotela v mestu. Med njim in naslednjim ogromnim so se skrivala vrata na manjšo recepcijo. Malo za šalo, malo zares sem omenila, da bi lahko tudi tu preverili cene. Po krajšem oklevanju (pričakovala sem astronomske cene) sem le vstopila in odšla z informacijo: soba +zajtrk=230RMB (skoraj 100RMB manj kot YMCA). Za mano je prišel mladenič (kasneje sem izvedela, da je tudi on gost hotela) in z njegovo pomočjo sva izvedeli osnovne podrobnosti. Prioriteta je bil ogled sobe. Oh, kakšno olajšanje - velika, čista, skoraj nova in z razgledom na park ter oba stolpa (Bell in Drum Tower). We'll take it!! :D

Malo sva bili presenečeni, ko je na vrata potrkal prijazni fant od prej, kar vstopil v sobo, pogledal skozi okno, spraševal ali nama ustreza in če greva kaj v mesto. Dan pozneje se je izkazalo, da je le malce vsiljivo prijazen in želi izkoristiti priložnost za vajo angleščine.

Želodčka sta zahtevala kosilo/večerjo. Tricky krožni podhod naju je zapeljal na napačno cesto in še dobro, da se domačin ni pustil prepričati, da ON narobe bere zemljevid :P Med iskanjem priporočene restavracije sva zavili v najbližjo, ki ima point&eat sistem - izkazal se je za najbolj učinkovitega. Imajo sicer malce visoke cene (za tamkajšnje razmere), a hrana je razmeroma okusna, porcije primerne in najine brbončice so jo odnesle brez poškodb. Ugotovili sva, da je pametneje plačati nekaj RMB več in hrano pojesti, kot iskati poceni, pekočo in zanič ter poj naročila pustiti.

Po večernem ogledu Bell in Drum Tower-ja ter muslimanske četrti sva se odpravili v hotel... oh, ta razgled je res fantastičen!

China: Dan 14: Dobesedno tisoči Bud sredi male poplave

Ni boljšega kot samopostrežni zajtrk, da začneš dan! Manjkal je sicer čaj ali kava... jutri si ga bova naredili že v sobi.Uspešno (upava) smo rezervirali hotel v Xi'an-u, potem pa naju je prijazno gospodična odpeljala do prodajalne kart za vlak. Tudi danes je močno deževalo, a smo se prebili čez (in skozi) rastoče luže. Razprodanost naju je prisilila v nakup karte za trdi spalnik, ker se nama je zdelo 6 ur na lesenih klopeh le malce preveč naporno. Pred hotelom nama je gospodična pokazala postajo do "Longman caves", zavrnila ponujeno napitnino in se poslovila.

Ceste so se spremenile v reke in pločniki v eno samo veliko lužo... a to ni oviralo vrveža mesta. Pelerinica, plastični natikači in dežnik so reševali vse težave. Že sva se veselili jam s kopico kipcev Bude, da pobegneva z dežja. Kmalu se je izkazalo, da so v Longman jamah pod streho samo Bude, turisti pa na milost in nemilost prepuščeni vremenskim vplivom. Kljub premočenim čevljem sva se prepričevali, da je dež zagotovo bolj prijeten kot žgoče sonce. Na dveh bregovih reke se raztezajo jame in jamice, v katerih so v steno vklesani Bude vseh velikosti. Tisoče 2-centimetrskih podobic je skoraj bolj zanimivo kot nekaj čez 10 metrov visokih kipcev. V vsakem primeru si je nekdo dal veliko dela.

V mestu sva se odpravili v restavracijo priporočeno v Lonely Planetu - prvič naju je malce razočaral. Sicer sva s pomočjo prijaznega gospoda s sosednje mize uspeli naročiti, a hrana ni dosegla niti nizkega standarda - edini opazen okus je bil pekoč. Prvič sva pustili skoraj celi dve jedi, drugi dve pa pojedli le napol.

Na poti nazaj sva zašli v stranske ulice. Blišč nakupovalnih centrov in nebotičnikov se je umaknil nič kaj uglednim pritličnim hišicam. Pogledi mimoidočih so bili drugačni kot na glavnih ulicah - čeprav radovedni, pa toliko bolj presenečeni nad dejstvom, da sva zašli v tako ulico. Skoraj sem dobila občutek, kot bi na gledališki predstavi nepovabljena zašla v zakulisje, ki ni bilo namenjeno mojim pogledom.

Ustavili sva se še v supermarketu, da nabaviva pijačo za jutri in sadje za večerjo - juhu, spet bo mango in mangostin!

China: Dan 13: Na Kitajskem so transporti pač malo daljši

Današnji dan je bil namenjen prevozom. Po neuspelih pogajanjih za zajtrk v hotelu sva leteli iz Wuhan-a v Zhengzhou ([žengžu]), nato pa še tri ure z busom do Luoyang-a. ko sva kupovali karte za bus, se je zraven naslikala ženska, ki je konstantno čebljala, bolj rečeno kričala v kitajščini. Vztrajno naju je hotela voditi do avtobusa. Ker sva (razumljivo, glede na izkušnje) pričakovali, da nama bo hotela zaračunati najmanj 50RMB zato, da nama pokaže 20m oddaljen izhod, sva jo poskušali ignorirati. Izkazalo se je, da je postaja živa zmeda, da sva imeli potrebo po kričeči gospe in da je izginila takoj, ko smo prišli do avtobusa, ne da bi zahtevala plačilo.

Bus tri ure ni ustavil, končno pa zapeljal na počivališče. Fant je nekaj najavil po kitajsko in nekaj fantov iz prvih vrst je šlo na WC. Ker se mi je precej mudilo, sem sestopila tudi jaz. Opravila sem res hitro (kar sicer ni moja vrlina :P ), a ko sem stopila skozi vrata, sem videla, kako naš bus zapira vrata - kar stisnilo me je... res ne bi želela ostati na osamljenem počivališču brez minimalne možnosti komuniciranja! K sreči je N naredila alarm in nekaj sekund kasneje so se vrata spet odprla, fant v rdeči srajci pa mi je pomahal, naj vendar pohitim! Uf, kako mi je odleglo :)V prvem hotelu so imeli na voljo le še skupinske sobe, zato sva poklicali v drugega in uspešno zbarantali ceno. Zunaj je lili kot iz škafa, zato sva se (prvič na potovanju) odločili za večerjo v hotelu. Naročili sva polnjeno bučo, sladko-kislo svinjino, skodelico riža in polnjene zelenjavne "dumplinge". Najedli sva se do sitega, ko so "dumplingi" šele prišli na mizo... običajno se zgražava, koliko hrane Kitajci pustijo na mizi, ampak tokrat tudi pri nama ni šlo drugače. Čeprav so nama na recepciji zatrdili, da v bližini ni nobene turistične agencije (očitno niti niso razumeli kaj iščeva), sva na poti iz restavracije naleteli na Business center, ki je očitno prevod za sobo za printanje, rezervacije kart in še kaj. Zmenili sva se, da nama jutri pomagajo kupiti karte za vlak in rezervirati hotel v Xi'an-u.

Sledila je operacija "fen". Tekanje med recepcijo in strežnico v nadstropju se je končno obrestovalo... potem pa mašina ni delala! No, problem je bil (kot sva kmalu ugotovili) v nedelujoči vtičnici. N je šla vrnit fen in dva listka, ki ju je z njim dobila - predvidevali sva, da so nekakšna potrdila. Izkazalo se je, da sta to listka za zajtrk, ki sta kot obljubljeno "come to our room" :P

Veliki postelji vabita... Sladke sanje...

China: Dan 12: Lahka tarča

Vstali smo ob nečloveški uri, da smo se že ob 7.00 napokali v avtobus in odpeljali na ogled največjega jezu (hidroelektrarne) na svetu - Three Gorges Dam. Bilo je precej megleno in posledično razgled omejen. Zato tudi samo slika makete.

Zadeva je definitivno ogromna, sicer pa me je pustila bolj ali manj ravnodušno - mogoče mi te stvari pač ne "kliknejo".

Dan prej smo (midve in Singapurski par) preko Tonyja kupili karte za bus do Wuhana. Transport do postaje je računal 30RMB. Glede na to, da je ženska v agenciji dva dni nazaj hotela 60RMB, se nama cena ni zdela pretirana. Strpajo nas torej z ladje )pol ure prezgodaj, brez obvestila in se še čudijo, ko nisem v popolni pripravljenosti!?!) in pred pomolom lovimo taxije - Singapurčana v enega, midve s Tonyjem v drugega. Nismo še dobro speljali, že je taxist zapeljal na avtobusno postajo... vse skupaj ni bilo niti 500 m! Tony mu plača 4RMB (3RMB štartnina in 1RMB kilometrina) in nas mirno gleda, ko pri sebi računamo, kako si je zaslužil 28RMB na osebo, torej 112RMB za 15 min dela... ni slabo, a?

Prtljago smo odložili v smrdljivem skladišču in poiskali restavracijo. Ker Singapurčana govorita kitajsko, je gospod naročil kar za vse... in odlično je izbral! Najbolj zanimiva je bila črna koruza (na sliki desno zgoraj), ki sicer izgleda zažgano, ampak očitno je taka že "po naravi". Na koncu nista hotela deliti računa, češ da je to pri njih navada. Hvala. Res mi je žal, da v naglici ob poslavljanju nismo uspeli zamenjati e-mail naslovov.

Bus se je cijazil 5 ur in v tem času niti enkrat ustavil za WC! Na srečo vsaj za naju ni bil problem, pa vseeno - bus je bil poln in gotovo bi se našel kdo z manjšim mehurjem. Med potjo sva se odločili poskusiti srečo v enem izmed cenejših hotelov v neposredni bližini avtobusne postaje. V Lonely Planetu je narisan na napačni strani, a na srečo nama je pot pokazal prijazen mladenič.

Na recepciji seveda nihče ni znal angleško in božji dar je bil gospod, ki se je znašel v veži in vskočil kot prevajalec. Iz previdnosti sva si sobo najprej ogledali... čisto, malo razmajano, kopalnica pušča na vse strani... ampak za eno noč bo v redu.

Lakota naju je pregnala na cesto. Med iskanjem menda zanimive nakupovalne ulice sva naleteli na simpatično gostilnico, kjer si hrano lahko pokazal. Bila je izvrstna! S pomočjo prevodov v Lonely Planetu sva uspeli naročiti celo hladno piva - ahhh, kako se je prileglo ;)

China: Dan 11: V pričakovanju golih “truckerjev”

Zbudili sva se v deževno jutro in bili 7.00 (za spremembo) spet zadnji za mizo.

S palube smo si ogledali dve od treh sotesk - Qutang Gorge in Wu Gorge. Moram priznati, kljub meglici (ali ravno zaradi nje) so izgledali precej impresivno. Vse skupaj je moralo biti še bolj spektakularno, ko je bila gladina vode 150 m nižje.

Ob kosilu nič novega - "fast food" za Kitajce in "more food" za naju ;) S prijetno polnimi želodčki smo se vkrcali na manjšo ladjico in zapluli v pritok Yangzeja - Shennong stream. Glavna atrakcija tja grede so bile razpoke v skalnatih stenah, v katerih so že stoletja postavljene lesene krste - ja, krste z mrliči! Otroci naj bi bili dolžni starše pokopati čim višje, čim bližje nebu in tako so jih z vrvmi privlekli do spoštovanja vredne višine. Tukaj je potrebno omeniti, da so stene praktično navpične in predstavljam si, da je še plezanje brez dodatnega bremena kar zahteven podvig. Nekateri so prednike bistro pokopali na vrhovih, ki se zaradi tektonskih premikov premikajo navzgor in tako mati narava poskrbi, da so pokojni vedno bližje nebu.

Po kaki uri plovbe smo se vkrcali na lesene čolničke. Zanje smo dobili karte že na ladji in slike golih moških, ki z vrvmi vlečejo čolne, so obljubljale zanimivo dogodivščino! Začetno razočaranje ob pogledu na oblečene veslače je kmalu nadomestilo rahlo olajšanje - njihove koščene riti ne bi nudile nekega idiličnega razgleda, mi dve pa sva sedeli v prvi klopi ;) Po približno 4km veslanja po rečici navzgor so v plitvejšem delu štirje zlezli v vodo in čoln vlekli z vrvmi iz bambusa. Čeprav je to za njih običajno, sva se počutili veliko bolje, ko so se spravili nazaj na čoln - vse skupaj je imelo malenkost neprijeten pridih suženjstva. Menda so bili t.i. "truckerji" še 16 let nazaj res goli, ker naj bi mokre obleke dražile in poškodovale kožo. Zaradi naraščajočega števila turistov so dobili navodila, naj si omislijo delovna oblačila.

Še kratek video: http://www.youtube.com/watch?v=WCyozvB2Kpw

V rečici naj bi se nahajala cela vrsta zdravilnih rastlin. Domačini jo menda kar pijejo, nam pa so obljubili, da bomo mlajši in lepši, če si z vodo samo umijemo obraz... pogled v vodo je dal preprost odgovor - raje izgledam 10 let starejša, kot da tja notri pomočim en sam prst! Sem pa dobila pomisleke ob razlagi, da je povprečna starost veslačev med 30 in 40 leti, najmlajši je trenutno 15 in najstarejši 78! Mogoče je res kaj v vodi, ampak še vedno si ga ne bi želela videti golega :P

Na poti nazaj so krste odstopile pozornost "many many monkeys" na obali. Ko odštejemo kitajsko pretiravanje pridemo do realne številke - videli smo celo dva primerka!

Mlačno-hladen tuš nama je vzbudil apetit. Kljub temo, da sva bili točni, so bili ostali že za mizo in hrana je hitro izginjala. Načeloma ne jem hrane, ki me gleda in tokrat na srečo nisem opazila, da je na krožniku cel narezan piščanec, z glavo in zvedavimi očkami vred!

Zadnja soteska se imenuje Xiling Gorge. Meglica in bolj ali manj "deja vu" sta me malce dolgočasila... N je vztrajala na palubi, jaz pa pišem memoarje :)

Ravno smo zapeljali v ladijske zapornice Treh sotesk (s hitrostjo 10m/min). Nabralo se je kar nekaj ladij in nekaj časa je bilo zanimivo opazovati življenje na sosednji. Gostje so se mi malce zasmilili, ko sem opazila dva člana posadke, ki sta mirno ribarila v umazani vodi.

Ponoči naj bi se spustili 4 nivoje - bomo videli, kaj bo zjutraj.

Kitajska: Dan 10: Skozi mesto duhov v večnost

Prva noč na ladji. Ob sedmih naj bi bil "music wake-up call"... še dobro, da sva nastavili budilko na mobitelu, sicer bi prespali zajtrk. Tony naju je čakal pri recepciji in pospremil v jedilnico. Ob pogledu na dooooolgo vrsto za samopostrežni zajtrk sem se razveselila informacije, da naju zajtrk že čaka na mizi. Vsaki so pripravili velik krožnik z dvema jajcema na oko, sladko žemljico, mini klobasicama, 6 toastki in sadno solato ter obvezno kavo... to pa je postrežba! Čeprav so se mi z ostalih krožnikov na mizi smehljali polnjeni "dumplingi", je bila zahodnjaška sprememba kar dobrodošla. Za najino mizo so sedeli sami Kitajci in hitro nama je postalo jasno, da sva edini, ki v pisani druščini ne govoriva kitajsko. Kasneje se je izkazalo, da so na krovu še dva ali trije tujci, a angleško vodenje sva potrebovali samo midve.

Sledil je dokumentarec o reki Yangtze pred potopitvijo (mislim seveda na največji jez in hidroelektrarno, zaradi katere so potopili milijone domov in zgodovinskih znamenitosti). Trenutno je potopljenih kakih 150 metrov, do leta 2009 pa jih bo še dodatnih 20.

Prvo kosilo - na vrtečem krožniku sredi mize je bilo kakih pet glavnih jedi (vključno z ribo), cel kup solat, juha, riž in rezine jabolk.Najino omizje je že veselo natepavalo dobrote - tu gre za sistem "vrti krožnik in repkaj, kar je pač v tistem trenutku pred tabo". Riž je vedno prva jed, ki si jo naložiš v skodelico, juho jedo na koncu, po tem pa lubenico ali v našem primeru rezine jabolk. Ker s paličicami nisva tako spretni, sva si z žličko nalagali hrano na mali krožniček in jedli naprej. Sicer sva edini dobili tudi vilice, a sva jih uporabili le v skrajni sili. Malce skeptični sva bili tudi glede namakanja obliznjenih paličic v skupne posode, a nazadnje sva se sprijaznili s sistemom in naslednje dni le malo molj pozorno spremljali morebitne bolezenske znake ;) Zelo kmalu so ostali zaključili - najhitrejši je potreboval 7 in zadnji 15 min - midve pa, gigantski Evropejki, seveda rabiva več hrane in časa :P Mirno sva paličkali naprej, saj je ostalo še ogromno hrane.

Pri mestu Fengdu je starodavno mesto duhov. Na sosednjem pobočju so naredili še moderno in mehanizirano verzijo. Vmes med obema bo tudi zabaviščni park.

Mi smo si ogledali staro verzijo (na sliki desno). Do polovice poti pelje sedežnica - v tej vročini edina prava izbira in vredna 20 RMB v obe smeri.

Na vrhu so nas čakali... templji. Pred enim so bili trije mostički - most bogastva, zdravja in večnosti. Lahko si izbral le enega in čez njega moral priti v treh korakih (kar je celo z mojimi dolgimi nogami kar zahteven projekt).

Naš vodič, prijazni mr. Li, je priporočil srednjega - večnost. Menda pari, ki skupaj prečkajo most v treh korakih, srečno živijo skupaj do konca svojih dni... na srečo sem imela v torbi sliko svojega dragega - vprašajte me čez kakih 20 let, kako nama gre ;) V templju se je po kitajski razlagi posvetil angleškemu prevodu. Res se je potrudil, a vse zanimivosti o Budi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti niso pregnale moje slabosti - ni bil kriv mr. Li, pomešale so se posledice včerajšnjega sibirskega viharja in tone kadil, ki niso pustila prostora kisiku. Na srečo sem se uspela vrniti skozi vrata iz pekla (kjer so z veliko domišljije upodobljeni razni duhovi), tako da je zame še upanje ;)

(vrata iz pekla)

Prva večerja je imela bahavi naslov Banket dobrodošlice. Sicer pa ni bila nič bolj posebna kot kosilo - razen brezplačnega piva. In ponovno sva Evroprejki ostali sami za mizo, palčkajoč in grickajoč :P Mimogrede, za našim omizjem nihče (razen naju) ni pozdravil niti ob prihodu niti ob odhodu.

Okrog 21-ih je bil zabavni večer. Najprej so imele natakarice in receptorke modno revijo, sledile so karaoke, plesna koreografija igra Glasbeni stol in za zaključek spet karaoke. Najin zaključek pa je bil - Kitajci obožujejo igre in petje, posebno slednje. Tu ne igra nobene vloge ritem ali posluh... največ pove dejstvo, da čeprav ne poznava pesmi in ne znava kitajsko, sva opazili, da fušajo do onemoglosti :P

Kitajska: Dan 9: "Sibirski vihar" v Chongqing-u

Kot pridni turistki sva se na recepciji naslikali 6.20, pripravljeni za pot v Chongqing. Pot z avtobusom je trajala 5 ur. Doživeli sva tudi svoj pri pravi kitajski WC - seveda čepeči (ampak tega smo že vajeni). "Zanimiva" so bila vrata, ki so meni segala komaj do popka... jah no, šta se mora, mora se. Sicer pa veliko Kitajk opravlja svojo potrebo kar pri odprtih vratih in ni nenavadno, da se ob tem razvije debata ali opravijo dolgi pogovori po mobitelu. Naslednji WC-postanek sem iz previdnosti preskočila :PKončno smo se ustavili na prašnem in vse prej kot uglednem parkirišču. Olajšano sva skozi okno zagledali gospodično, ki je držala listek z najinim imenom. Manjša skupina se nas je naložila v kombi . Zaradi pomanjkanja prostora sem sedela na sovoznikovem sedežu. Kar sem do tedaj videla na cestah, je bil zadosten razlog, da se privežem. Bila je popolnoma nova perspektiva. Do sedaj sem mislila, da vozniki trobijo samo tistim, ki so jim na poti oz. kot opozorilo pri prehitevanju... ampak očitno so dimenzije veliko večje. Voznik je vztrajno trobil vsemu živemu - na našem in sosednjem voznem pasu, ljudem ob cesti in na pločniku. Očitno je trobljenje poleg hračkanja tudi nacionalni šport!

Pred "sight-seeingom" sva imeli čas za kosilo. Na srečo so imeli že v prvi restavraciji angleški meni. Sicer sem prepričana, da so bile tudi cene "angleške" oz. prilagojene turistom, ampak sva vsaj približno vedeli, kaj jeva. Najbolj zabavno je bilo, ko so se tri natakarice postavile okrog mize, slab meter stran in kar nekaj minut opazovali (po nasmeških sodeč) smešni turistki pri hranjenju... najbrž so se tak počutile tiste pande, ki smo jih fanatično slikali, dokler so glodale svoj bambus.

Sledila je vodena tura pa Chongqingu - seveda v kitajščini. Poleg dveh zaporov...

(dvorišče)

(mučilnica)

(stražarnica)

...smo videli še tempelj (ja, spet) v bolj ali manj tradicionalno urejenem delčku mesta, impresivno stavbo (vladno, menda)...

...ter trgovino z naravnimi kamni in žadom. Zanimivo, a bi preživela tudi brez tega. Pika na "i" je bila klima v kombiju, ki me je še najbolj spominjala na sibirski vihar. Pri temperaturni razliki 15°C in ustreznem potenju na 32°C ni čudno, da sem dan pozneje dobila vročino!

Okrog osmih sva se vkrcali na ladjo (naša je ta manjša na desni).

Tony je bil naš gostitelj in eden redkih, ki je zmogel več zaporednih angleških stavkov ;) V preprosti, a razmeroma prostorni sobi sva se hitro počutili kot doma in poskusili nadoknaditi manjkajoče ure spanja prejšnje noči.

Kitajska: Dan 8: Srečna št. 13

V načrtu je bil budistični dan. Najprej sva si v bližini hotela ogledali Wenshu tempelj. V bistvu gre za budistični tempelj, pomešan z elementi, ki sva ji prej videli v taoističnih svetiščih - kombinacija oltarčkov s kipci Bude in pomembnih zgodovinskih osebnosti. Tu sva zaradi velike obiskanosti imeli lepo priložnost opazovati postopke prižiganja kadil, trojnega priklanjanja na vsako stran neba in pred vsakim kipcem. Vse to še nekako razumem, ni pa mi jasno vztrajno drgnjenje določenih kipcev nedefiniranih živali in po tem drgnjenje lastnega telesa, kot bi si hoteli vtreti njihovo energijo, ali kaj podobnega. Najvztrajnejši je bil ata, ki je to počel ob najinem prihodu in končal, ko sva po pol ure odhajali.

12.50 sva se že vozili z avtobusom proti Leshanu - mimogrede, bus je odpeljal dobrih 10 min pred napovedanim odhodom - da si ogledava slavnega 70-metrskega Budo. Z avtobusne postaje je bilo treba priti do pomolov. Rikšar nama je "prijazno" ponujal prevoz za 20 RMB - ha ha, že veva, kako to gre! Po nekaj neuspelih poskusih je izdavil v kvazi angleščini "OK, walk, walk...". Pa sva se midve smejali zadnji - usedli sva se na avtobus št. 13, ki naju je za 1 RMB na osebo pripeljal točno na cilj. Tam nisva našli druge avtobusne postaje, s katere sva se nameravali vrniti v Chengdu. Očitno so jo nekje vmes ukinili. Da bi si zagotovili pot nazaj z zadnjim avtobusom, sva se ponovno usedli na najino 13ico. Ta bus "kvačka" skozi mesto in vedno je potrebno preveriti, na katero končno postajo pelje vsak posamezni. Dokler sva kupili karte za pot nazaj, je svoj postanek na končni postaji ravno končal isti voznik, ki naju je tja pripeljal - prav zaskrbljeno je opazoval "zmedeni turistki", ki sta se z njim vozili gor in dol ;)

Ob pomolu sva za 2x50 RMB kupili karti za ogled gigantskega Bude s čolnom. Kip je vklesan v skalnato steno in visok 70 m. Samo njegova ušesa merijo 7 m, palec na nogi pa je s 8,5 m primerna površina za družinski piknik. Z vodne strani se vidita tudi dva stražarja. Budo so klesali 90 let, da bi zaščitil ladje, ki plujejo mimo. Izkazalo se je, da so s skalami, ki so jih med delom metali v vodo, zaprli vzrok vrtinca, ki je v preteklosti pogubil mnoge mornarje. Pomanjkljivo komuniciranje (le z rokami) je bilo vzrok, da sva vzeli ladjico, ki pri Budi sicer naredi krog, a se ne ustavi na obali, da bi si lahko zadevo pobližje ogledali.

Bus št. 13 naju je tokrat odpeljal na nasprotni breg reke. Sledil je vzpon po nekaj sto stopnicah do Woyou templja. Nazaj grede sva se že tretjič peljali z sitim avtobusom - voznik se je že od daleč nasmejal in nama pomahal. Pravočasno sva ujeli bus nazaj v Chengdu - tokrat se je 13 izkazala za srečno številko (celo najina sedeža sta bila št. 13 in 14).