Kitajska: Dan 9: "Sibirski vihar" v Chongqing-u

Kot pridni turistki sva se na recepciji naslikali 6.20, pripravljeni za pot v Chongqing. Pot z avtobusom je trajala 5 ur. Doživeli sva tudi svoj pri pravi kitajski WC - seveda čepeči (ampak tega smo že vajeni). "Zanimiva" so bila vrata, ki so meni segala komaj do popka... jah no, šta se mora, mora se. Sicer pa veliko Kitajk opravlja svojo potrebo kar pri odprtih vratih in ni nenavadno, da se ob tem razvije debata ali opravijo dolgi pogovori po mobitelu. Naslednji WC-postanek sem iz previdnosti preskočila :PKončno smo se ustavili na prašnem in vse prej kot uglednem parkirišču. Olajšano sva skozi okno zagledali gospodično, ki je držala listek z najinim imenom. Manjša skupina se nas je naložila v kombi . Zaradi pomanjkanja prostora sem sedela na sovoznikovem sedežu. Kar sem do tedaj videla na cestah, je bil zadosten razlog, da se privežem. Bila je popolnoma nova perspektiva. Do sedaj sem mislila, da vozniki trobijo samo tistim, ki so jim na poti oz. kot opozorilo pri prehitevanju... ampak očitno so dimenzije veliko večje. Voznik je vztrajno trobil vsemu živemu - na našem in sosednjem voznem pasu, ljudem ob cesti in na pločniku. Očitno je trobljenje poleg hračkanja tudi nacionalni šport!

Pred "sight-seeingom" sva imeli čas za kosilo. Na srečo so imeli že v prvi restavraciji angleški meni. Sicer sem prepričana, da so bile tudi cene "angleške" oz. prilagojene turistom, ampak sva vsaj približno vedeli, kaj jeva. Najbolj zabavno je bilo, ko so se tri natakarice postavile okrog mize, slab meter stran in kar nekaj minut opazovali (po nasmeških sodeč) smešni turistki pri hranjenju... najbrž so se tak počutile tiste pande, ki smo jih fanatično slikali, dokler so glodale svoj bambus.

Sledila je vodena tura pa Chongqingu - seveda v kitajščini. Poleg dveh zaporov...

(dvorišče)

(mučilnica)

(stražarnica)

...smo videli še tempelj (ja, spet) v bolj ali manj tradicionalno urejenem delčku mesta, impresivno stavbo (vladno, menda)...

...ter trgovino z naravnimi kamni in žadom. Zanimivo, a bi preživela tudi brez tega. Pika na "i" je bila klima v kombiju, ki me je še najbolj spominjala na sibirski vihar. Pri temperaturni razliki 15°C in ustreznem potenju na 32°C ni čudno, da sem dan pozneje dobila vročino!

Okrog osmih sva se vkrcali na ladjo (naša je ta manjša na desni).

Tony je bil naš gostitelj in eden redkih, ki je zmogel več zaporednih angleških stavkov ;) V preprosti, a razmeroma prostorni sobi sva se hitro počutili kot doma in poskusili nadoknaditi manjkajoče ure spanja prejšnje noči.