Tu se je potrdilo opažanje, da imajo Kitajčki bujne domišljije… vsak drugi kapnik naj bi imel neko jasno obliko… uf, včasih sem se res vprašala, na katerem halucinogenu je bil tisti, ki je kapnike poimenoval!
Tole je menda “Mushroom hill”
Tale pa je za spremembo res malce podobem levčku (čeprav le ob ustrezno osvetljavi) in ker sem levinja po horoskopu, ga preprosto moram prilepit ;)
Morda bi se v Postojnski jami lahko kaj naučili… predvsem, če upoštevamo, da so pričakovane številke Kitajskih turistov v prihodnjih letih ogromne.
Še zadnji krog po mestu, postanek v parku “Elephant scenery” - preveč vlage od dežja, da bi lahko videli slavnega slončka (hrib, ki je simbol mesta). Sva si pa zato ogledali “Thousand Budha cave” - jamo, v kateri je izklesanih preko 200 kipcev Bude. Sicer zanimivo, a odločno preveč skomercializirano. Res, da sem turistka, a kičasto dekorirani Bude, moteči objekti, ki naj bi prostoru dali čar in predvsem neokusne stojnice, so le malo preveč… navsezadnje sem prišla pogledat skalo in vklesane kipce, nikakor pa zapravit polovico evropske povprečne plače za donacije in nakup neuporabnih zadev nenormalno visokih cen.
Za slovo od mesta sva jedli v restavraciji Good Aunt. Sistem je tak, da dobiš listek s številko mize, potem pa hodiš ob pultu, kjer so razstavljene jedi, in pokažeš kaj hočeš. Hrano ti pošljejo na mizo, na listek pa vsakič dobiš štampiljko za ceno. Ker so očitno vedno enake jedi (brez skrbi, izbira je res velika), bi si po mojem mnenju brez težav privoščili tudi angleške prevode na kartončkih poleg kitajskega imena jedi. Vseeno, izbrali sva sicer na slepo, a dobro, potem pa lovili avion za Chengdu (zamujal je le dobro uro in pol).
Letališče Chengdu: spet zmeda, iskanje, milijon ponudb. Cena taxija da mesta je menda 100 RMB - preveč… narediva dva koraka - 80 RMB… pet korakov - 60 RBM… upočasniva, saj se to že skoraj izplača. Hitro se nama posveti, da je gospodična poklicala sorodnika… hmm… to pa ni pravi taxi… Zahvaljujoč sodelovanju (menda se je pojavila kar cela družina) se hitro znajdeva v avtu, najina prtljaga v prtljažniku in po krajših komplikacijah (iskreno, če bi lahko prišli do prtljage, bi jo že zdavnaj ucvrli!) dobiva še sopotnika. Tip dela za Bayern in čeprav angleščino bolj-ko-ne lomi (ne vem, kako komunicira z Nemci, ker tudi nemško ne zna niti besede) se je zelo potrudil, dobiti najin mail in tudi midve sva srečni posestnici njegove vizitke.
Po več kot enourni vožnji končno pridemo pred hotel. Rezervirali sva ga dopoldne po telefonu in uspešno zbarantali ceno s 340 na 280 RMB. Že recepcija je vzbujala visoke upe (Lonely Planet hotel sicer uvršča med nižje “budget”). Ko sva stopili v sobo, sva ostali breathless - prve so bile na vrsti fotografije! Med kopalnico in sobo sploh ni stene, ampak šipa, takoj za njo pa tuš!! No, vmes je še zavesa, ampak vseeno izgleda hudooo :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar