Kitajska: Dan 4: Toliko novega in zanimivega

Že ob prihodu v Guilin sva plačali izlet z ladjico po reki Li v Yangshou. Ob 8.00 naj bi po naju prišel avtobus. Pridno sva čakali na recepciji z roza pildkom, po katerem naj bi naju prepoznali. N je bila v nizkem štartu ob vsakem, ki je vstopil in končno je “padel” noter zadihan fante, ki naju je pospremil na minibus. Izkazalo se je, da je naš vodič - Yang Yang z angleškim “delovnim” imenom Daniel. Simpatičen, zgovoren in zabaven je vtsi o sebi (vsaj z mojega vidika) malo pokvaril, ko se je pohvalil, kako strašno zabaven je in naj se ne čudimo, če nas bo ob koncu dneva od smeha (njegovim šala, da ne bo pomote) bolel trebuh. Hej mali… da se nisi ti malo precijenio Ena bolj smešnih stvari je bila njegova zmedenost in popolnoma nebogljen izraz na obrazu, ko se je starejši Avstrijec nekajkrat pritožil nad glasnostjo mikrofona. No, pa ga je fante le odložil, ampak spet govoril tako glasno (tip je sedel točno pred njim in se ni hotel presesti), da je staremu ostalo samo še vzdihovanje in zavijanje z očmi.Pot do ladjice nam je Daniel popestril z zgodbicami o običajih nekaj kitajskih manjšin (imena sem žal pozabila).

• Prvi imajo poseben obred iskanja zakonskega partnerja in potem poroke. Mladi fantje in dekleta tri dni prebijejo na mestnem trgu, kjer drug drugemu pojejo ljudske pesmi - začne dekle, če je fantu všeč, ji zapoje nazaj itd. Hmm… je kdo gledal risanko Happy Feet? Velja, da moški z dobrim glasom in posluhom lahko dobro preživlja družino. Nazadnje dekle izbranemu fantu vrže neko posebno žogico in če jo ta ujame, sledi poroka. Težava se pojavi, če žogico ujame napačen fant (npr. 2 sedita blizu skupaj in dekle slabo cilja), se stepeta in tisti, ki ostane z žogico, je ženin… zato punce, trenirajte met na koš Poroka poteka ponoči - dekle je gola v reki, fant jo gre iskat in jo odnese domov, kjer preživita “the special night togehter”.
• Drugi imajo tradicijo različnih frizur v različnih življenjskih obdobjih. Edinkrat v življenju se ostrižejo, ko dopolnijo 18 let. Daniel nam je razložil samo ženski del. Ko so samske, imajo na vrhu glave eno figo. Po poroki, sta figi dve, s prvim otrokom pa tri. Naprej žal ne vem, ampak bistvo je, da že na prvi pogled poznaš situacijo posameznika.
• Tretji so razvili “silver tradition” oz “srebrno tradicijo”. Njihova obleka in nakit so iz srebra. Ovešeni so tudi s številnimi zvončki, ki ob hoji ustvarjajo prijeten zvok.

Na ladjici smo imeli celo nadstropje zase - klimatizirano seveda. Vendar zakaj sedeti za stekli, kjer ni mrčesa in vročine, če lahko stojiš na strehi in se žgeš na soncu Vseeno, bilo je vredno tudi nekaj manjših opeklin, ki me spominjajo na izlet. Morda vpliva tudi to, da so prvi dnevi prvega obiska Kitajske, ampak pogledi, narava in življenje ob reki… komaj sem lahko dovolj hitro zapirala usta, da sem uspela naredit še kako fotko.

Že smo sedeli za mizo in čakali kosilo, ko je Daniel naredil alarm in nujno smo morali na streho, da naredimo sliko, kot je na bankovcu za 20 RMB. Nazaj grede sem srečala natakarja s tremi krožniki polnimi rakcev, ribic in še nečesa z očmi… naenkrat mi je postalo žal, da se nisem kot David in Michelle (dva Kanadčana) razglasila za vegetarijanko. Mislite si moje olajšanje, ko se je izkazalo, da je potrebno vse te “specialitete” doplačati… Sorry, I don’t eat food that’s looking at me! Vmes so nam predstavili še žganje, v katerem se je kopala strupena kača…

bleeeeeh… to ne bo našlo poti v moja usta… če je potrebno, po novem ne pijem alkohola ;)

Skratka, pot je bila pestra in fascinantna. Začelo se mi je svitati, da imajo Kitajci pri prepoznavanju in poimenovanju naravnih oblik prebujno domišljijo… jabolko morda malo podobno, hrib s kozjimi rogovi bi bil prej podoben mačji glavi, in Bude pri vsej volji in domišljiji v travnatem hribčku nisem prepoznala. Res osupljiva pa je bila stena 9ih konjev! Kdo jih najde vseh 9?

Pred prihodom v Yangshou nas je Daniel večkrat opozoril na 3 stvari:

• foto spominske kartice so v glavnem ponaredki,
• barantanje najmanj na 25% cene in
• osebna prtljaga: “What is in front of you is your own. What is beside you is public, anyone can get it. What is behind you - I’m sorry, it’s someone elses.”

Nismo niti pošteno stopili z ladjice, že so nas obkolili “mrhovinarji”. Cela ulica je polna trgovin in stojnic, na vsako pa so še tri “premične” prodajalke.

Celo ko sva se usedli v gostilnico na kosilo, je k mizi prišla bakica in vztrajno razkazovala svojo robo. Nekje deseti “bu jao” (nočem) je končno zalegel. Potem se je pojavil tip, ki je iz papirja izrezoval profile (saj veste, kot npr. na hrvaški obali tudi). Ko sem opazila, da si je za motiv izbral mene, sem se zakrila z roko… to ga ni ustavilo… šla sem na WC in počakal me je ob mizi… ma kako naj ti dopovem, da noooočem?!? In izrez mi ni bil niti najmanj podoben.

Yangshou naj bi bil “raj za back-packerje”. Glede na (ne)videno predpostavljam, da se pred prodajalci skrivajo v hotelih ali pa so na izletu v okolici mesteca. Da pobegneva vrvežu mesta, sva se odločili za Danielov “optional tour” na podeželje. Res, da je računal 200 RMB po osebi, ampak mislim, da je bilo kar vredno. Najprej smo se ustavili pri 300 let stari hiši, bolj ali manj ohranjeni v prvotnem stilu. Tudi lastnika sta izgledala najmanj 200 let stara. Gazdarica je strašno simpatična ženička - stara, vitalna in z železnimi zobmi. Najbolj me je presenetilo, da imajo tradicionalno v eni sobi krste… menda zato, da je vse “pripravljeno”.

Bakica nam je ponosno pokazala, katera je njena (tista odprta na levi). Vsi pa smo se namuznili ob pogledu na nov srebrn televizor z ogromnim ekranom sredi stare dnevne sobe.

Poleg njega so bili v prostoru le še stari stoli, slika bivšega predsednika nekaj članov partije in kipca dveh bogov (zdravja in izobilja, če se ne motim). Pred hišo so v zasedi čakale vse ostale vaške ženske s svojimi potujočimi prodajalnicami.

Pot med riževimi polji (seveda smo se ustavili, potipali in poslikali)

nas je pripeljala do rečice. Tam smo se vkrcali na bambusov čoln in popeljali ob hladnem čaju, kikirikijih in osvežujoči lubenici.

Medtem ko je ubogi krmar/veslač švical kot… ne najdem prave primerjave…

…smo sedeli v senci in poslušali gospodično v narodni noši, ki nam je prepevala ljudske pesmi. Ah, tako bi se lahko pustila voziti cel dan…

Pred izkrcanjem so nam demonstrirali še ribolov s kormorani - vrsta vodne ptice. Ptiče imajo privezane na bambusov čoln (no, splav) in jih izmenično pošiljajo v vodo. Imajo zavezane vratove, da ribe ne pogoltnejo, pač pa prinesejo gospodarju, ki jim jih potegne iz grla. Fascinanten sistem (dober kormoran menda nalovi tudi do 50kg rib dnevno), samo ptiči se mi malo smilijo.

(Ne znam vstaviti videa, zato link: http://www.youtube.com/watch?v=j0N1m91EJXM)

Pot nazaj v Gulin z busom sem prespala. Odločili sva se še za zadnji večerni sprehod po mestu. Ponovno sem poskusila srečo s China Mobile, tokrat z drugim telefonom… in glej ga zlomka, po pol ure mučenja prodajalca zadeva deluje! J Problem je samo, da npr. v sms-u pošilja drugo številko, ki ne obstaja, torej se ne da pisati ali klicati nazaj. No, glavno, da lahko pošiljam cenejše sms-e.

Opravila sem tudi prvi nakup na stojnici - nekaj kičastih obeskov za mobitel, za ogrevanje. Čeprav nisem barantala (enkrat za spremembo je bila cena napisana), je bila cena zelo spodobna… good 4 you, good 4 me in veselo odskakljala nazaj v hotel. Ob poti so me spet spremljali radovedni pogledi. Tokrat sem bila čisto “turistično” oblečena in nič kaj srečna v svoji prepoteni koži. Razmišljam, da bi si okrog vratu obesila napis Real life godess - picture 10RMB! Ampak ker imajo vse naokrog neke kipce bogov in milo rečeno, nobenemu nisem preveč podobna, bo morda bolje Giant european girl… PICTURE 20 RMB!